Zadnji osnovnošolski dan

In prišel je, dolgo pričakovani, na koncu na stran odrinjen dan. Verjetno ni dneva, na katerega se čaka 8 let[dobro, o tem, kako s(m)o naveličani šole, s(m)o verjetno pričeli razmišljati kako leto kasneje]. Le še kak terorist se morda pripravlja dlje na njegov velik nastop in padec. Verjetno se nikoli ne bo vedelo, kdaj so pričeli načrtovati 9/11. No, o zadnjem šolskem dnevu bi pa rekel, da se ob misli nanj v meni ne “zbudijo” neka čustva, niti ne razmišljam o tem in vsako minuto živim le za naslednjo, kot vsak dan. Bil pa sem mnenja, da se bom morda od osnovne šole težko ločil, vendar ni tako videti. Morda je tako še bolje.

Leta 1992 je bila rojena ena najmanjših generacij na Koroški in vseslovenski ravni. Prvih 7 let smo preživeli nekateri skupaj, nekateri so doma pili kri starim staršem, varuškam. Prišel pa je čas, ko nas je prvič združil pred 8 leti in kasneje še čez 4 leta. No, v teh osmih letih se je zgodilo … mnogo in niti ne bom zgubljal časa z že “zlajnanimi” povedmi, kako smo bili neubogljivi ipd. Ne bi poudarjal ne dobrih in ne slabih trenutkov, temveč le na nek svoj način povedal, da teh 8 let verjetno ne bomo pozabili in se še jih bomo spominjali, ko bomo prišli iz sveta, ovitega s tančico, ki varuje pred vsemi nepravilnostmi na svetu v svet krivic, podkupnin, goljufij, ugrabitev; skratka z vsemi svetovnimi problemi modernega sveta. Zase bi lahko trdil, da sem nekoliko na ta svet pripravljen in ne delam zdrah glede tega, enostavno se je treba privaditi in leteti pod radarjem. Tisti, ki pa so sedaj še tako pravični in on ter sploh pa zaradi prevelikega šoka[sklepam], preidejo v tako družbo, za katero prej niso mogli slišati.

No, pa da ne bom tako žalostno in realistično zaključil, bi rad poudaril še, da imamo jutri valeto, ki pa upam, da bo stekla tako, kot je načrtovana. Tako se bo program odvijal najprej v plesu, programi in še enkrat plesu. Dogodek, ki ga ne moreš izpustiti.

Citat dneva:
“Losers always whine about their best. Winners go home and fuck the prom queen.” – John Mason

Prometna konica ali (ne)sposobnost organov oblasti

No, nekoliko manj besede je teklo o kraju kjer živim in tudi nisem imel namena … do danes, ko se je zgodilo, kar se je že mnogokrat in si vsi pred tem zatiskajo oči. Stanje je tako rekoč nemogoče. Policisti manjših prekrškov, predvsem prometnih ne obravnavajo zaradi dveh razlog:

1. nimajo volje
2. vsak je z vsakim povezan in vsak vsakega pozna

Morda je blog še premlad in sem morda še sam premlad za tovrstne teme, vendar imam občutek, da je nekaj potrebno storiti, vsaj kar se tiče policije in pa ostale občinske probleme, na katere se ne bom veliko navezoval, ker tudi nimam takih podatkov. Kljub temu, da nam je danes g. župan čestital in izročil pohvalo, pa vse le ni tako zlato, kot bi se na prvi trenutek komu zazdelo. Naj izpostavim Pohorsko cesto, ki je prepolna s.p.-jev. Morda porečete Sosed lover. Ne, ni res, nekateri so si uredili parkirišče tako, da ne ovira prometa, nekateri pa so specializirani v smeri, ki ne prinese prometne konice. Izpostavil bi eno trgovino, ki je ne bom imenoval zaradi pravnih razlogov in možnega kamenjanja zaradi zdajšnjega “skurcanja”. Vsi se sprenevedajo, da so krivi neuki in brezobzirni vozniki, ki parkirajo sredi ceste in dobesedno zasadijo zamašek lokalnemu prometu. Po drugi strani pa bi morala trgovina, če že ponuja nizke cene in ima zaradi svoje majhne kvadrature odprto še ob nedeljah poskrbeti še za normalen pretok prometa oz. poskrbeti, da NJENI kupci na parkirajo na cesti, ki so jo plačali vsi udeleženci v cestnem prometu.

Boste rekli, da je to način[slikano s telefonom, vendar sem slikal brez kakršnega koli moralnega zadržka, kljub ostrim pogledom]:

P.S da ne bo pomote; vsi avti na sliki so parkirani in niso v “pogonu”

No, kot sem že omenil, bi v primeru idealne občine morala nastopiti le občina in policija, tako pa ne reagira nihče, niti lokalni vozniki, ki pa ob vročih poletnih dnevih hodijo tja po gajbe pira. Če pa se znajde kdo v manjšini, mu anonimna prijava na policiji itak ne koristi, ker je nihče ne obravnava, če pa se javno izpostaviš si deležen posmeha, gneva, groženj ali pa še česa več; dosežka pa ni.

In kaj storiti v tem primeru? Jah, vsaka bilka se enkrat upogne toku in vse dokler se tok ne spremeni, sprememb ne bo.

Citat dneva:
“Be the change you want to see in the world” – Mohandas Karamchand “Mahatma” Gandhi

Apple in kaj nas čaka to poletje

Nekako me je Stamcar navdušil, da sem začel spremljati digg.com in tako sem se včeraj tudi registriral in malo bolj dojel, kako vsa stvar skupaj poteka.Tako sem med prvimi novicami zasledil, da se je Applova stran renovirala. V navadnih dneh bi rekel, ah, kaj pa potem, so pač renovirali. Sedaj pa, ko se malenkost bolj zanimam za Appla, natančneje MacBooka, je novost prišla kar prav. Tako je, Ma(c)nijaki so me prevzeli. Sicer ne ravno oni, temveč oprema, ki jo uporabljajo. Za Maca se za desktop računalnik ne bi odločil, ker tu le potrebuješ neko kompatibilnost, pa tudi igre imajo veliko raje Bill Gatsov OS. MacBook pa bi mi tako služil res kot mobilni računalnik. Ker je manjši kot navadni prenosniki, bi ga lahko nenazadnje vtaknil tudi v torbo in nesel tja, kjer bi mi pač prav služil. Najbolj bi ga uporabil za povezovanje na WLAN na javnih točkah, pisanje bloga drugje, prenos slik in ogled ter tu pa tam kak film. Zato je ponudba na fmc.si najbolj prava zame. Cena je še nekoliko velika, tako da se še malo odločam, katera investicija po vrsti bo. Morda gre le za trenutek entuziazma, morda pa še za kaj več in bom MacBooka nabavil v kratkem času.

No in ko že enkrat obiščem to prenovljeno Applovo spletno stran, zaidem še vedno na njihov servis, Trailers ali Jokerjev prevod: prikolice.

Fantastic Four: Rise of the Silver Surfer

Torej, zgodba govori o tem, da fantastični štirje ugotovijo, da niso le štirje in da niso le fantastični[da so tudi zlobkoni, muahaha], temveč da je v vesolju tudi Silver Surfer. Začne se bitka z svetlobnimi efekti in Jessico Albo.

Ocean’s Thirteen

Tokratna zgodba naj bi govorila o tem, da lastnik nekega kasinoja prevara enega od Oceanovih mož, ti se spravijo za njim tako, da vdrejo v njegov kasino in tako izvedejo največji rop. Upajmo, da ne bo zgodba spet nejasna. 11 je bila kvalitetna, 12 nejasna, ta pa bo? No, edino kar je res je, da ima ta film velik budget in s tem tudi dobro igralsko zasedbo in tako bo v tem filmu vključenih mnogo uspešnih igralcev.

The Bourne Ultimatum

No, v tem delu naj bi se vse skupaj zaključilo. Nobenega dela nisem gledal, zato si tudi ne bom drznil napisati kakega spoilerja, ki bi mi uničil užitek pri gledanju, temveč le, da Bourne v tretjem delu raziskuje še zadnjo skrivnost glede svoje zgodovine, obenem  pa ga napada vladni agent.

Live Free or Die Hard

Brutalni Bruce se vrača pod okriljem svoje stare dobre uspešnice, Die Hard. Tokrat se namesto napadanja teroristov, ki zadržujejo talce v stavbi spravi na internetne teroriste.

Harry Potter and the Order of the Phoenix

Harry se znajde v situaciji, ko na eni strani sumi vrnitev Mrlakensteina, na drugi strani pa ga prepričujejo, da je vse ta sumničavost zaman in vse skupaj zanikajo. Harry sledi svojemu instinktu in ugotovi, da ima Mrlakenstein bolj krute plane, kot je mislil.

No, prebil sem se do konca. Seveda je res, da je še mnogo drugih filmov, ki bodo letos mučili kino projektorje. To so le možni blockbusterji po mojem mnenju.

Citat dneva:
“Vodka martini, shaken not stirred” – James Bond

Ekshibicionisti vs. voajerji

Včeraj sem vam opisal blogres program, pa sem šele zdaj opazil, da sem izpustil Katjo Vukčevič. Tisti, ki radi brskate, ste verjetno naleteli na uradni program na blogresovi strani, a ste bili tako prijazni, da moje napake niste sporočili. Hvala vam. Vendar pa se mi zdaj ta napaka obrača v prid, saj sem imel namen napisati nekaj na to temo, o kateri je tudi Katja predavala. Naj omenim še, da ima zelo rada statistiko.

Ekshibicionizem in voyeurizem porečete. KAJ ZA VRAGA PA SPLOH JE TO??? No, to je bila pravzaprav velika napake Katje, da sploh v osnovi ni najbolj razložila, o čem govori, čeprav je bila sama podrobnejša predstavitev v redu. Ne bi pa se rad obešal na njeno predstavitev, temveč prikazal vso stvar na svoj način, s svojim prvi voyeurističnim postom.

Izraza ekshibicionizem in voyeurizem pravzaprav izhajata iz seksualne tematike, ekshibicionizem je verjetno bolj znan, včasih imenujejo ljudi, ki se “ukvarjajo” z ekshibicionizmom tudi manijake(“Naša mala klinika(2004)”/1. sezona, del 7), v osnovi gre pa za ljudi, ki radi razkazujejo svoje intimne organe. Na blogu pa seveda to ne pomeni to[razen če se nekdo slika in prilepi svoje slike], temveč gre o ljudeh kot sem jaz, ki piše blog v stilu: “Dragi dnevnik …” in o ljudeh, ki pišejo svoja doživetja, občutja …

Voyeurizem pa je pravzaprav že neka vrsta bolezni, ko nekdo spolno uživa, ko gleda nek par pri spolnem odnosu. Voyuerizem je tudi dobro predstavljen v CSI epizodi, ko zaslišijo osebo, ki ima na čevlju vgrajeno kamero, s katero nato posname vse spodnje dele kril in kratkih hlač[v tem primeru žensk ]. V blog svetu pa je to spet drugače in sicer je mišljeno kot podajanje svojega mnenja na neko aktualno temo. Taki blogi so ponavadi bolj uspešni. Vendar, hej, a ni določeno mnenje potem tudi neke vrste ekshibicionizem. In do take debate, sicer ne precej razgrete je prišlo v Vesolju.

Človek je trdil, da je ekshibicionistov najmanj, vsi ostali da jih je največ, čez 90%, a da niso znani, zaradi svojega števila. Zato imajo tudi nizko statistiko. Ker pa nihče od teh, ki so začeli debato skoraj niso ekshibicionisti, sem se raje zadržal, nato pa malo povprašal Seks-a kaj meni glede tega, pa je rekel da je čisto ql in da tudi obisk ni vse. Ampak hej, on, ki ima 2000 obiska na dan lahko to reče[če to bereš, ne vzeti kot žalitev ].

V vsej tej zmešnjavi, sem se odločil, da bom vendarle poskusil malo vstopiti v svet voyeurizma in si tako povečati statistiko. Verjetno je voyeurizem popularnejši in prinese več obiska zato, ker vsebuje aktualne dogodke in predvsem izraze, ki jih nato mnogi agregatorji shranijo, Google pa na vrh strani da novejše strani, ki vsebujejo iskalni niz, če sem pravilno razumel Eirika Solheima. Še bolje pa je verjetno, če je v angleškem jeziku, ampak zaenkrat se tega področja ne bom dotikal. Samo za tiste ekshibicionist-loverje; kljub temu, da morda uspem, se bo še vedno našel kak oseben post, tako da se ne bat.

Citat dneva:
“Save the cheerleader, save the world.” -Hiro Nakamura

Blogresssss

Zbudim se se ob pol sedmih, spraznim skodelico kave in stopim še do kopalnice. Nekajkrat stegnem roko sem in tja, da se premaknejo ščetine zobne ščetke po ustih. Menim da je dovolj. In ko odložim še perfume, si ob pogledu v ogledalo zamislim, da bo pa vendarle še dolg dan. Dan, zaradi katerega danes morda drugače pišem blog.

Po kopalniških obveznostih sem imel še nekaj časa, tako da sem hitro skočil še pred TV in ujel nekaj utrinkov 24. Čas pa je mineval in proti pričakovanju sem se namenil proti Ljubljani šele pol ure kasneje, ob 8:00. Tokrat prvinski nagon ni bil nujen, čeprav sem bil že malo živčen. Avto se je ustavil pred parlamentom, kjer je bila iz meni še do zdaj neznanega razloga. No, trenutek strmenja iz avta v policijski avto je bil hitro mimo, mati so odpeljali dalje jaz pa sem začel dohitevati Emila[linka ne najdem na Blogresu, rekel je, da je tu z blogom od nekega društva]. Morala sva okoli celega CDja in prišla skozi vhod za zaposlene. V spodnji etaži so že dolgo potekale prijave in prav dobro sem se počutil ob izgovorjavi: LanceVance. No, do
bil sem prav sexy obesek za javno prepoznavnost. S tem Emilom sem potem odšel do Kosovelove dvorane in začelo se je. Prvo besedo je imel … nekdo od zaposlenih pri Microsoftu[ne spomnim se imena], uradno prvo besedo pa Žiga Turk. Veliko je povedal, dobro povezal politiko in bloge, včasih malo preveč, ampak to je on sem si mislil. Sledil mu je Eirik Solheim. Spet je veliko govoril, iz njegovega govora se je razpoznalo, da je g33k, kar pa tudi ni zanikal. Precej dobra zamisel s projekcijo drevesa skozi letne čase. Nicolasa Fermonta se prav veliko ne spomnim. Nasledil ga je Michael Manske. Njegova predstavitev mi je bila tudi najbolj všeč. Ne vem konkretnega razloga, preprosto mi je bil ql. Kavna pavza je bila. In keks pavza tudi[edinokrat]. Kasneje je keksev zmanjkalo. Kljub temu, da je kasnejši predavatelj rekel, da je najbolj nedolžno pisati o vremenu, si bom drznil prilepiti to sliko.

No, prišel je Dejan Rastnjak, razložil nekaj o Miloševićizmu … in odšel. Če se ne motim, je bil Milan Slana tisti, ki je razložil propadanje tiskanih medijev. Jani Sever je povedal, da o internetu nima pojma in enačil punk in bloge. Kar zanimiva teorija. Sledila je enourna pavza za kosilo. Mislim, da sem tukaj zamešal Emila z enim od tistih, ki je bil zraven Klemena in Marka. Tako sem prišel vsaj do kosila, heh. Pred CDjem je neka picerija, ki pa je bila nabito polna, tako da smo odšli do Foculusa, vmes pa so posneli nekaj slik.

In pa … aja, ni jih več. Škoda, da ni nikjer Hadove slike z “kitajskimi” palčkami.

No, nazaj v CDju je bil naslednji na urniku nekdo iz Telekoma, ki je govoril o Blogosu+. Marko Crnokovič je edini, čigar predstavitve se ne spomnim in sem ta čas raje namenil izdelavi PB račke.

Dvojica, ki bi morala predavati to ni bila, ker je nekdo bil na letu iz San Francisca, kjer je tudi menda bil na nekem predavanju. Tako je ostal le Dejvi Kolar če se ne motim in imel kar dobro predavanje, mislim, da je tudi odgovoril na največ vprašanj.

Bil je še zadnji odmor in nato delavnica za grafično in tehnično nadgradnjo bloga. No … ni bila delavnica, da povem kot prvo. Kot drugo pa, da je ostalo bilo kar v redu, čeprav Aleš Gabrovec ni vedel, da se datum piše brez vejice[13. April, 2007] in sem ga o tem tudi poučil, zdaj pa vidim, da na Vest.si ni več vejice. Jej, nekaj sem pa le dosegel. No, ker so tile s katerimi sem sedel odšli domov, sem se priključil k drugim. Tako smo odšli do Vesolja in tam prebili tisto dobro uro, skoraj dve in tukaj je nekajkrat škljocnilo z moje strani.

Sunshine, Sweetnightmare in Kobrowsky-ga ni na kaki sliki, zato se mi zdi prav, da jih najprej omenim.

Prvi je Človek, drugi pa mislim da Rokson

Prvi tu je Pi.Roman, za naslednjo pa nevem, če je to Zloba

Še ena možna kandidatka za Zlobo, naslednji pa je Seks

No, na njegovi desni se [ne] vidijo ostanki vode na cesti, s katero so mulci iz tretjega nadstropja polivali mimoidoče. Zadet ni bil nihče.[Opažam, da ima stavek dva pomena, v enem je resničen, v drugem pa nisem siguren ].

Kot iznajditelj prvinskega nagona, sem bil že prav živčen in komaj čakal, da Človek popije še en malo večji požirek piva in da lahko odidemo. Vendar ne, ob vsakem malem požirku je pokadil en cigaretek … pa še en cigaretek, dokler ni naročil nove škatle in popil tri piva. Pa vendar sem kasneje ugotovil, da je imel čisto prav. Le zakaj se mi tako mudi, saj je bil party, na katerega smo končno odšli nekoliko dolgočasen, je pa tudi res, da sem bil tam le dobrih petnajst minut, nato pa sem že dobil glasovni poziv po mobilcu, naj grem k Slovanu, da se odpeljem domov. In se tudi sem.

Citat dneva:
“He must have balls of steel” – Michael Manske

Oddih

//Opravičilo, prejšnjič  sem nekaj zajebal, zdaj je približno tako, kot je bilo.
No, kmalu po 26. maju, dnevu ko sem napisal zadnjo objavo, sem odšel na manjši oddih. Boste rekli, seveda, saj že dolgo nisi nič napisal. Že res, danes je 6. junij in če moja matematika ne laže, to pomeni 11 dni oddiha. Pa vendar to ni bil oddih od bloga in nehanje bluziti, kot menda počnem. Letos prvič sem bil na morju. Yiha! Torej, na 26. maj je bila sobota, mi pa smo kmalu za tem, se pravi 30. maja v sredo Pot je bila malce dolgočasna predvsem na začetku nove avtoceste, ki so jo odprli pri Maclju in malo pred koncem. Po poti me je spremljaj tudi novi zvesti prijatelj, ki sliši po imenu Nüvi 660. Ta prijatelj ima tudi moden dodatek, imenovan AdriaRoute, če se malo pošalim. Nekaterih poti še sicer ni gor in ko se pelješ po novi avtocesti kaže, da pelješ čez travn’ke in reke.

V šoli je itak vse že na koncu, tako da sem jaz v sredo lepo vstal ob 9ih, ko so mnogi že trpeli pri matematiki. In tega še ne vedo, prav do te minute[če to berejo]. Prišel je čas za odhod, ki je potekal brez komplikacij. Postanek je bil le pri motelu Podlehnik, ki pa se je, kot sem izvedel na povratku v kafiču, “spufal”. drug postanek pa je bil na Pagu. Na meji se vse formalnosti uredijo brez težav, težava se pojavi čez štiri metre, ko nasproti, po našem pasu, pripeljejo avtomobili, na nasprotnem pa je kolona tovornjakov. Kljub nejasnosti sva se prebila mimo izsiljujočih avtomobilov. Do Zagreba ni bilo težav, razen tega da je Nüvi sprva kazal, da peljeva po travniku. Ko sva obvozila Zagreb, naju je pred izhodom za Ljubljano pričel izsiljevati nek Renault Clio, ki pa je mislil, da naju lahko prehiti z enako hitrostjo, kot sva jo imela midva. Malo je še izsiljeval, nato pa se umaknil in zapeljal na izvoz. Midva sva šla skozi naslednji izvoz, za Split-Rijeka, nato pa se je za Karlovacem pot razdelila na Split in Rijeko, seveda je najina pot proti jugi in izbereva Split[tako pove tudi Nüvi]. Po mnogih tunelih, nevihticah je bilo na drugi strani Velebita kar lepo vreme. No, po izvozu na regionalno cesto, pride do mnogih sprememb, kjer na levi in desni strani ne vidiš drugega kot označevalce poti, ograje in neskončne količine kamenja in peska ter tu pa tam kako ovco. Čez nekaj časa se je pred naju vrinil nek domačin z dvema paketoma opeke in eno samokolnico. No, to se je kasneje uredilo, mimo pa je šel tudi konvoj motoristov. Njihova pot je bila verjetno podobna kot v Nevadi, na kakšni stranski poti pred Las Vegasom, le da je bila veliko krajša in malo bolj hladna. In če me spomin ne vara, sva prispela do cilja okoli 15 čez 19. Ker že dolgo nisem hodil čez pasarelo[deski podobna naprava, ki skrbi za varen prehod med kopnim in plovilom], sem šel po njej kar lepo po vseh štirih. Sledilo je pripravljanje postelje in spanje. Drugi dan: plovba. Malo sem že bil iz prakse, vendar izplutje iz marine ni bilo problematično. Cilj 1: otok Silba. Kot so nam kasneje razložili, je to otok, kjer ne vozijo avtomobili, vožnja s traktorji je dovoljena le pol ure pred in pol ure po prispetju trajekta, ki dovaža življenjske potrebščine. In menda je to tudi otok, kjer astmatiki nimamo napadov. No, razen če nisi alergičen na kakšno drevo v parku. Ni mi bilo hudega, le pekoče oči in malo težje dihanje, ampak ko sem bil mimo ni bilo hudega. Mislim da je trajalo plutje okoli ene ure. Da preverimo, razdalja je približno 12 navtičnih milj, povprečna hitrost 9 vozlov, torej, 12/9 bi lahko rekel, da je približno 1 ura in 20 minut. Ogledali smo si marino, ki sicer ne dosega ACIjev, pa vendar je bila dobra. Odpluli smo dobrih 500 metrov vstran od tam in se sidrali cel dan. Bil je tudi edini dan, ko smo se kopali. Nastalo je nekaj lepih slik:

Jadrnica, ki se je privezala na bolo poleg našega barke.

Še ena posrečena slika, stil je Sin City, zamisel pa sem dobil na Jakoslavovem blogu.

Za moje pojme je to ena najlepši slik, ki sem jih kdajkoli ujel. Popravite me, če se motim.

Proti večeru smo odpluli nazaj proti marini, kjer pa je bil problem, saj niso imeli priklopa za vodo, vseskozi pa nas je še vedno spremljala nesreča z elektriko, ko je zafrkavalo FID stikalo.

Drugi dan smo odpluli proti otoku Ist. Bilo je kar nekaj problemov s pristajanjem, saj smo pluli skozi nemirno vreme, bilo je vetrovno. Hoteli smo se privezati vzvratno, vendar barka ni avto, ki obstane, ko pritisneš na zavoro, temveč jo, ko motorji obstojijo, nese tok in veter. Ta pa tu ni bil, kot že omenjeno, ravno nedolžen. Kljub temu, da je propeler zagrabil vrv nekega ribiškega čolnička, večjih zapletov ni bilo. Pohod po Istu:

Ribiški čolnički, bi rekel, da je povprečna slika

Dokaz, da se poiskati motiv za sliko na vsakem kotičku.

No, drug dan smo se vrnili nazaj v matično luko, itak je bila že sobota, v nedeljo pa je bil predviden povratek domov. Tako je tudi bilo, pripluli smo brez težav in tudi s parkiranjem ni bilo kakih komplikacij. Zvečer sem, kot vsak drugi večer, pogledal še en film, mislim da tokrat 300, ki pa je mimogrede dober film, čeprav bi rekel, da se kar naenkrat konča. Ogledal pa sem si še bojišče Iwo Jime s strani Japonskih čet, Letters from Iwo Jima. No, kot že rečeno, smo se v nedeljo vrnili. Ko smo prispeli domov, sem videl, da ni nič drugače in se pričel spraševati, kaj bodo moji bralci rekli, ko še nisem nič napisal. No, minilo je še nekaj dni po tem vprašanju in sedaj veste, kaj je bilo. Bil sem na oddihu ^_^.

Citat dneva:
“If we listened really carefully, we could hear the sound of a condom pop.”

Lance: Fully Loaded

Se še spomnite št. 53, ki sliši po imenu Herbie? -Ne? Potlej se pa gotovo spomnite Lindsay Lohan? -Tudi ne? -Očitno živite za luno, obrnite se kam drugam, od mene ne dobite pomoči. Kakorkoli, pravijo da se vse enkrat vrača in tudi po potrebnem plača. Jaz sem zdaj 8 let baje počival[kar seveda ni res], sedaj pa se mi [po krivici ] dogaja, da imam natrpano kolikor se le še da. Tako se je, mislim da, začelo že prejšnji teden, z tem prelestnim šolskim glasilom. Ja, fancy delo morda porečete. Vendar kaj, ko nekdo nekaj naroči, pričakuje drugo reče pa čisto nekaj tretjega. Tako smo se z prvo polovico tedna zajebavali z pravilno izbiro slik, nato še uradne gasilske slike ni bilo in … ko smo jo končno dobili je bila resolucija enaka tisti, ki je bila na Windows 3.1. No, s temi gasilskimi smo uredili, sledilo pa je dogovarjanje, če lahko temu tako rečem, katerih ostalih 8 slik bo prišlo v glasilo. Ko smo slike že imeli, je prišlo v prakso tisto: nekaj zahtevaš, drugo misliš in tretje rečeš. Tako bi naj dobil nalogo natisniti slike, napisati komentarje, urediti okvirje, ampak … nisem. Tako me je to čakalo na četrtek in petek sem torej dokončno prinesel slike, urejene in beta-glasilo je bilo urejeno. Dobro, bi si človek mislil, pač pride trenutek krize. Vendar pa to ni več trenutek. Med sestavljanjem glasila sem moral iskati še podatke za seminarsko o alergijah. Ah, to ja ni nič težjega, “greš na najdi.si pa vpišeš alergije, pa kopiraš pa prilepiš pa malo urediš pa se napiflaš”. Ni vse tako enostavno, namreč … skoraj nisem našel strani, kjer bi bile alergije nazorno prikazane. Ostala mi je torej še edina varianta, Wikipedia.org -> angleška. Ja, tako sem se 3 popoldneve matral s prevajanjem tehniškega jezika in z rezultatom sem zadovoljen. Glavno pa se bo pokazalo v ponedeljek, ko imam predstavitev. Vendar pa to še ni vse. Ob enem moram delati še program za valeto. Se vam zdi to normalno? Bolj minister zagovarja olajšanje učencev, bolj učitelji[in tudi sami] odrihajo po nas.

Ja, tako je če si zaposlen mož, še bloga ne moreš v redu napisati, temveč moraš hiteti nazaj na delo. Nekako si že predstavljam običajnega delavca v kaki tovarni ali na gradbišču. Hudo bogo!

Mimogrede, na kingijevemu blogu[link na desni] sem opazil, da na koncu vsake objave napiše komad dneva. Ker nočem narediti plagiata, bom raje uporabil citat dneva. Ta se danes glasi:

“Čuvaj mi bratstvo i edinstvo k’o zenico, oka svoga.”

Vest.si

Verjetno že veste, da sem se prijavil na Blogres 2007, kar je moč spoznati tudi po njihovem logotipu na sidebaru. Bolj interesantno pa je, da bo na tem kongresu prisoten tudi bivši odgovorni urednik Mladine, Jani Sever. Ta je mislim da oktobra 2006 zapustil uredništvo in ustanovil portal Vest.si, ter potegnil zraven še kar nekaj osebja, med najbolj opevanimi je seveda xx-kratni dobitnik viktorja, ki sliši na ime Jonas. Veliko je objavljenih posnetkov, slik, najbolj zanimiva pa je njihova informativna oddaja “Vesti na vesti”, ki je posneta vsak dan od ponedeljka do petka, naložena pa okoli 14h[današnje še sicer ni, ne vem, kaj mučkajo, ampak bo že]. Sestavljena je iz skrajšanih posnetkov, ki so jih na v tistem in prejšnjem dnevu posneli, med seboj pa jih povezuje nihče drug kot Jonas, ob njem pa je tudi komentator dneva, ki pa vsak dan drug in je kot češnja na vrhu sadne kupe. Torej, če želite slišati pravilne, necenzurirane novice, je Vest.si za vas pravi naslov.

Naredimo red!

Juhej, ponovno je prišlo … ponovno je prišlo obdobje novih Season Finalov večinoma vseh serij, ki jih spremljam. Nekateri Season Finali so že mimo, nekateri se ob velikem medijskem pompu in propagandi še približujejo, nekatere serije pa le-tega niso dočakale, ker so bile enostavno preslabe ali pa niso dosegale pravilne gledanosti. Jah, tako je, žoga je okrogla, vedno je nekdo tisti, ki je luzer in tisti, ki je ima rezerviran prostor tam zgoraj nekje … Sean Connery-jev quote v The Rock potegne tu rdečo nit: “Losers always whine about their best. Winners go home and fuck the prom queen.” No, anyway, da se vrnem na “Season Finale”. Nekateri ne veste kaj je to; to je zadnji, ponavadi napeti del sezone neke serije[nanizanke/nadaljevanke]. Za nekatere serije se v jeseni začne druga runda, nekatere pač s “Season Finale” naredijo konec, kot so recimo zaključili Friends, nekatere serije pa nimajo te sreče, da bi končale še tako dobro zgodbo, kot jo je imela serija Invasion. Če bi vedeli, da bo glavni bedgaj kasneje igral Agenta Mahona v Prison Breaku, bi mnogili bili pridrveli pred zaslone in serija bi se bila nadaljevala, Prison Break pa bi ostal brez zveznega agenta.

Ko sem začel pisati to sporočilo, sem imel v mislih ponovno napisati esej, ki bi zajemal dogajanje celotnega tedna, a sem se ob začetku pisanja tega odstavka premislil. Nekateri si verjetno belite glavo, čemu sem pričel razlagati pojem Season Finale [narekovaji niso več potrebni, kajne?], ko pa je naslov objave “Naredimo red!”. Ja, ponavadi sem veljal v kiberredu za precej preciznega[ali pa sem se nosil previsoko, ne vem], tokrat pa je disciplina padla, disk se mi je zafilal tako zelo, da imam verjetno še na starem računalniku; AMD 100MHz več prostora*, a reagiral nisem. Ni bilo to, da se mi ne bi dalo[čeprav zdaj tako zgleda], temveč bil sem brez ideje, kako bom čez 5 let med 30 torticami iskal npr. Everybody Hates Chris Sezona 2 Epizoda 3. In kot pravi rek, kdor išče ta najde, Lance izpelje nov rek, kdor razmišlja, pride do ideje, sem tako le prišel do ideje in jo danes tudi kupil. Pred nekaj časa sem se o tem menil s “S”-om in se mi je njegov način shranjevanja optičnih medijev zdel potrata denarja, sam pa sem sedaj začel uporabljati podoben način, le da je moj namenjen le serijam, medtem ko “S” tja shranjuje vse medije. No, da končam dolgovezenje … tisti z intuicijo ste že verjetno ugotovili, da gre za torbico za CDje, DVDje, Blu-Raye, HD-DVDje in še, tisti, ki pa intuicije nimate … pa še malo razmišljajte, boste že ugotovili. Jap, nekateri pravijo, da je ideja brezplačna, jaz sem zanjo odštel 4.nevemkoliko € in ko sem prišel iz Mislinje sem jo pričel polniti. Ampak hej, edine serije, pripravljene za arhivirane so bile tiste, ki v arhivu že obstajajo. Čaka me torej še drugi del izvajanja ideje, ki pa tudi ne bo brezplačen[prazne medije je treba plačati] in sicer peka vse stare navlake na disku in arhiviranje v torbico. Ko bom vanjo vstavil vse moje serije … ne bom napisal nove objave, temveč bom uredil to in objavil, da je arhivirano vse.

Blogres 2007 in rekord

Ja, sledi ena krajša objava. Na Brumčevem blogu sem zasledil povezavo na Blogres 2007, mednarodni kongres blogovcev, ki se na mojo srečo odvija junija in to v soboto. Idealno, grem zagotovo. Več si lahko preberete na njihovi strani; Blogres.si. Včeraj pa je padel nov rekord, 69 različnih obiskov, kar pa tudi ni tako malo, za 2 meseca in pol stari blog. Mislim pa da se je prejšnji rekord vrtel okoli številke 48.

-urejam post-
Očitno je to sporočilo tako navdihnilo publiko, da se je postavil danes že nov rekord, ki tokrat šteje kar 72. Interesting, ne?

-urejam post #2-
Sem opazil da pisanje statistike v istem dnevu, ko se postavi rekord ni ravno primerno, saj je v večernih urah prišlo na blog še nekaj več obiskovalec, tako da je končna številka 83. Ajde ljudje, hitro navalite da podrete še ta rekord.

By’e.